Lovišče LD Puščava, s skupno lovno površino 3475 hektarjev, spada med srednje velika lovišča. Glede pestrosti sodi zagotovo v kategorijo tistih lovišč , ki zahtevajo od članov lovske družine in načrtovalcev letnih planov dela visok strokoven pristop. Visoka stopnja gozdnatosti z vmesnimi jasami na nekaterih delih lovišča, pa tudi ponekod varovani gozdovi, omogočajo bivanje in ugoden razvoj velike in male divjadi.
SRNJAD:
Je najbolj razširjena in najbolj številčna divjad v našem lovišču. Poseljuje praktično celotno lovišče in je v vseh revirjih več ali manj enakomerno zastopana. Največjo gostoto populacije srnjadi beležimo v revirju Recenjak, v zadnjih letih pa tudi v nekaterih predelih revirja Kumen. V teh predelih ima ugodne pogoje za bivanje, kar se odraža predvsem v zdravju divjadi in primerni telesni teži. Srnjad je zelo prilagodljiva živalska. Hitro se navadi na človeka in naše poseganje v njen življenjski prostor, zato jo pogosto srečamo tik ob naseljih, včasih zaide tudi v samo naselje. Največ srnjadi lahko opazimo spomladi, ko ozelenijo travniki. V 80-ih in v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja je bilo srnjadi v lovišču LD Puščava precej več, predvsem zaradi boljših naravnih pogojev. Takrat je bilo v letnih načrtih odvzema srnjadi iz lovišča od 130 do 140 kosov. V zadnjih letih opažamo na našem območju zniževanje števila srnjadi. K temu prispevajo predvsem naslednji dejavniki: visok načrt odvzema srnjadi iz lovišča, pogostejša prisotnost jelenjadi v lovišču, predvsem pa manjšanje življenjskega prostora. Trenutno gospodarimo z odvzemom med 90 do 95 kosov letno. Glede na trenutno številčnost srnjadi v lovišču pa menimo, da bi lahko bil letni načrt odvzema tudi manjši.
JELENJAD:
V zadnjih letih je jelenjad naša najpomembnejša parkljasta divjad v lovišču. Tudi jelenjad se vse pogosteje pojavlja po celotnem lovišču LD Puščava. Največjo prisotnost jelenjadi beležimo v revirjih Rdeči breg, Ruta in Kumen, vse večja pa je njena prisotnost tudi v revirju Recenjak. V našem lovišču gostota jelenjadi naraste predvsem pozimi, ko zapade v višjih predelih Pohorja veliko snega in prihaja jelenjad iskat hrano v nižje ležeče gozdove. Zaradi vse večje škode, ki jo povzroča jelenjad, predvsem na travnikih in gozdih kulturah, primerno povečujemo odvzem jelenjadi iz lovišča. Trenutni letni odvzem znaša med 65 in 75 kosov. Ukrep, ki je bil sprejet v 90-ih letih in se navezuje na prepoved odstrela kronskega jelena do desetega leta starosti, se je pokazal kot zelo uspešen, saj je v tem obdobju moč trofej vidno naraščala. V LD Puščava se lahko pohvalimo s še zmeraj aktualnim državnim prvakom, uplenjenim jelenom, ocenjenim z 231,71 CIC točkami. Žal ukrep zaščite kronskega jelena do 10 let ne velja več. Opažamo, da zaradi tega število starejših oz. zrelih jelenov upada, s tem pa tudi moč in vrednost njihovega rogovja.
GAMS:
Je stalno prisotna divjad našega lovišča. Zadržuje se predvsem na severnem delu lovišča, na strmih pobočjih, ki se spuščajo k reki Dravi, v revirjih Rdeči breg in Ruta. Posamezni primerki so prisotni tudi v višjih predelih revirja Kumen, predvsem v zimskem času. Je divjad, ki se večinoma zadržuje v večjih ali manjših tropih, zreli samci pa so najpogosteje samotarji. Kot posledico vse večjega hrupa in drugih motečih dejavnikov, ki vznemirjajo divjad v lovišču, smo v začetku prejšnjega desetletja z rednim spremljanjem populacije gamsov zaznali, da se je njihovo število precej zmanjšalo. Vedno manj pogosto je moč naleteti na trope in le-ti so tudi številčno precej manjši kot nekoč. Določene napake v načrtovanju in gospodarjenju iz preteklega obdobja smo že popravili, in sicer z bistveno zmanjšanim letnim odvzemom gamsov. V obdobju med leti 2008 in 2010 v lovišče z odstrelom gamsov sploh nismo posegali. Ta poteza se je izkazala kot zelo uspešna, saj se v lovišču stalež populacije gamsov počasi izboljšuje. Število tropov se je začelo večati, predvsem pa je razveseljivo dejstvo, da je v tropih prisotnih precejšnje število gamsov mlajšega starostnega razreda. Populacija gamsov se je izboljšala do te mere, da se povprečni letni odvzem gamsov iz lovišča v zadnjih letih giblje med 12 in 14 kosov, od tega pa vsako leto določeno število namenimo še lovnemu turizmu.
DIVJI PRAŠIČ:
Prav tako kot ostala parkljasta divjad se tudi divji prašiči redno pojavljajo v našem lovišču. Številčno so najbolj prisotni v revirjih Rdeči breg in Ruta, kjer imamo urejena tudi krmišča. V določenih letnih obdobjih se v manjših tropih pojavljajo tudi v revirju Kumen ter v višjih predelih revirja Recenjak. Na njihovo številčnost v lovišču vplivajo tako sezonske kot dnevne migracije. Hkrati pa na številčnost divjih prašičev v LD Puščava vpliva predvsem stanje populacije na širšem območju Pohorja in delu Kozjaka, saj smo opazili, da prašiči migrirajo tudi čez reko Dravo. Številčnost divjih prašičev iz leta v leto precej niha. Odvisna je od realizacije odstrela, deleža odraslih svinj v populaciji, količine hrane in tudi vremenskih razmer. Povečanje populacije divjih prašičev na pohorskem območju se v nekaterih letih pokaže tudi v našem lovišču. Prvega divjega prašiča v lovišču LD Puščava je na skupnem lovu, leta 1958, uplenil Rajko Vraber, v revirju Ruta. Povprečni letni odvzem divjih prašičev iz lovišča se že vrsto let giblje nekje med 10 in 15 kosov. Precej pa odstopa statistika iz leta 2003, ko smo v LD Puščava uplenili več kot 60 kosov te divjadi. Seveda pa je s povečanim številom prisotnosti divjih prašičev v lovišču pogosto povezana tudi škoda na travnikih, poljščinah ter drugih kmetijskih površinah. Zato si prizadevamo tvorno sodelovati z lastniki zemljišč, predvsem z lastniki kmetijskih površin, pri načrtovanju in izvedbi zaščite pridelkov. V primerih nastalih škod se trudimo situacije reševati strokovno, predvsem pa posamezne primere obravnavati objektivno, enakopravno do vseh oškodovancev in predvsem nepristransko.
MALA DIVJAD:
Malo divjad v LD Puščava med sesalci predstavljajo male zveri. To so lisica, kuna belica, kuna zlatica in jazbec. V lovišču sta med sesalci prisotna še poljski zajec in navadni polh. Od ptic so prisotne sraka, šoja, siva vrana in raca mlakarica.
LISICA
je v lovišču prisotna vse od ustanovitve LD. Dokaj enakomerno se nahajajo v celotnem lovišču. Največkrat jih opazimo v poletnem času, ko mlade lisice zapustijo brloge. Mlade lisice so tudi precej bolj zaupljive do ljudi. Lovcem je najbolj vznemirljiv lov na lisico pozimi v snegu, ko je tudi precej bolj previdna in je za uplenitev potrebna velika vztrajnost. V času ustanovitve LD so bili lisičji kožuhi zelo cenjeni. Takrat je bilo med lovci tudi precej večje zanimanje za lov na lisico. Danes je zanimanja med našimi lovci manj, a kljub temu je nekaj posameznikov, ki vztrajno čakajo v mrzlih zimskih nočeh, tako imenovani ”lisičarji”. Že kar nekaj let je odvzem lisic v LD Puščava enakomeren in se giblje med 30 in 35 kosov. Lisice so večinoma zdrave, pojava stekline ni, občasno se upleni le nekaj garjastih lisic.
KUNA BELICA
je prav tako v lovišču prisotna od samega začetka. Poseljuje predvsem nižje, ravninske dele lovišča. Zaradi njihove prilagodljivosti jih lahko vse pogosteje opazimo v samih naseljih. Ustrezajo jim vrtne ute, vikendi, smetišča, hlevi in tudi podstrešja starejših hiš. Tako kot pri lovu na lisico, tudi zanimanje za lov na kuno upada, zato je letni
odstrel v zadnjih letih precej manjši, znaša med 3 do 5 kosov. Precej visok delež odvzema pri kunah belicah predstavljajo izgube v cestnem prometu.
KUNA ZLATICA
je v LD Puščava prisotna od nekdaj, vendar je njena številčnost skozi leta, od ustanovitve LD do danes, precej upadla. Njen življenjski prostor je vezan na večje strnjene gozdove, odmaknjene od naselij. Ker je nočna žival in večino časa preživi v gozdu, jo zelo redko opazimo. V zadnjih dvajsetih letih je odvzem kune zlatice zgolj slučajen. Kuna zlatica je precej bolj redka vrsta divjadi v našem lovišču kot kuna belica.
JAZBEC
je redno prisotna vrsta divjadi v loviščih naše LD. V zadnjih letih se je njegova populacija številčno povečala. Lovci, ki so v lovišču prisotni v nočnem času, ga lahko opazijo na travnikih in poljih, zaide pa tudi na mrhovišča. Precej škode povzroča predvsem v poletnem času na poljih, kamor zelo rad zahaja na njive koruze. Kar nekaj jazbecev poberemo povoženih ob cestah. Med člani naše LD je zanimanje za lov na jazbeca majhno. Odstrel je večinoma slučajen, kadar ga zasledimo na travnikih ali krmiščih, ob čakanju divjih prašičev. Že kar nekaj let je odvzem jazbecev iz lovišča enak, od 2 do 3 kose letno.
POLJSKI ZAJEC
je v večini lovišča opažen v zadovoljivem številu. Največ jih opazimo v nižjih predelih lovišča, zlasti na travnikih in poljih v revirju Recenjak. Nekoliko manj prisoten je na strmih pobočjih ob Dravi, v revirjih Rdeči breg in Ruta. Tako kot v marsikateri lovski družini, je tudi v našem lovišču znano, da je bila številčnost zajcev ob ustanovitvi LD in še kar nekaj let kasneje, precej večja kot danes. Zmanjševanju populacije poljskega zajca je botrovala predvsem modernizacija kmetijstva – uporaba pesticidov, umetnih gnojil, strojno obdelovanje kmetijskih površin, zgodnje strojne košnje,… Negativno pa je na populacijo zajca vplival tudi razvoj cestne infrastrukture ter porast števila plenilcev. V LD Puščava imamo že nekaj let načrtovan odvzem od 1 do 2 poljska zajca letno, kar pa največkrat ne realiziramo
NAVADNI POLH
je v lovišču stalno prisoten. Poseljuje predvsem gozdne robove in listnate gozdne sestoje. Pogost je na območjih Rdečega brega in Kumna. Polhe kar pogosto srečamo kadar mirno čakamo na visokih lovskih prežah. Tam se največkrat zavlečejo med deske, kjer prespijo dan. Lov na polhe na območju Pohorja nima posebne tradicije, zato tudi med našimi lovci zanj ni posebnega zanimanja.
RACA MLAKARICA
je v LD Puščava slabo zastopana. Stalno prisotna je le ob obrežjih reke Drave. Pogosteje jo srečamo v revirju Ruta, ob hidroelektrarni Fala. Posamične pare lahko občasno opazimo tudi v spodnjem delu potoka Slepnica in ob potoku Radoljna. V določenem letnem obdobju videvamo raco mlakarico tudi ob ribnikih v revirju Kumen in Recenjak. V LD letno planiramo odvzem 1 do 2 rac mlakaric. Zanimanje za lov na race mlakarice je majhno. Izvajajo ga največ vodniki preizkušenih psov za vodno delo.
SIVA VRANA
je čedalje pogostejša divjad v našem lovišču. Zelo ji ustrezajo nižji ravninski deli lovišča, s kmetijskimi površinami, predvsem v revirju Recenjak. Vedno pogosteje se pojavlja tudi na območju Činžata, v revirju Ruta. Za razliko od poljskega zajca ji spremembe v okolju zelo ustrezajo. Je zelo prilagodljiva na vse človeške posege v naravo. Vrana je tudi zelo inteligentna ptica in se pred lovci večkrat umika v urbana območja, kjer je s puško ni moč upleniti. Med našimi člani je lov na sivo vrano redek, le nekaj posameznikov se trudi, da z intenzivnim odstrelom obvladujemo populacij sive vrane v lovišču.
ŠOJA
je v lovišču pogosta ptica in poseljuje praktično celo lovišče. Vezana je bolj na strnjene gozdove in gozdni rob. Rada obiskuje tudi s koruzo založena krmišča, kjer jih včasih lahko opazimo tudi več naenkrat. Prav tako kot sivo vrano, šojo lovijo zgolj posamezni lovci. Včasih pa odstrelimo kakšno tudi na skupnih lovih. Letno se odstrel šoje giblje okoli 10 kosov.
SRAKA
je v lovišču LD Puščava stalno prisotna. Najštevilčnejša je predvsem na gozdnem robu in v naseljih. V strnjenih gozdovih ter na višjih delih našega lovišča je ni. V primerjavi s sivo vrano in šojo je njena številčnost precej nižja, zato tudi na našem območju za srako ni planiran letni odstrel.
Nekoč je v našem lovišču bila prisotna tudi naslednja divjad…
Predvsem starejši lovci LD Puščava se še dobro spominjajo divjadi, ki se je nahajala v naših loviščih in je bila v določenih obdobjih tudi lovna. V preteklem obdobju se lahko pohvalimo z možnostjo zalezovanja damjaka v ruku, s klicanjem gozdnega jereba s posebnimi piščalkami, predvsem pa z naskakovanjem divjega petelina v času rastitve. Na podlagi teh spominov je etično napisati še par besed, namenjenih divjadi, ki je žal ni več v naših loviščih.
DAMJAK
je bil včasih v našem lovišču stalna divjad. Njegova prisotnost se je v večjem številu kazala predvsem na področju Rute in Smolnika, ki je do leta 2009 spadal še pod lovsko družino Puščava. Na tem območju se je prisotnost damjaka ohranila najdlje. Prav v tem lovišču je takratni starešina LD Puščava, Hrabro Pernat, leta 1972, na skupnem lovu uplenil prvega jelena damjaka v LD Puščava. Na žalost je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, leta 1984 sprejelo sklep o popolnem odstrelu damjaka na območju Pohorja. Tako se je moral damjak, kot naseljena vrsta, umakniti. Na območju Smolnika, kjer je bil uplenjen prvi damjak, je bil leta 2001 uplenjen še zadnji jelen lopatar v LD, uplenil ga je lovec Damir Šmid. Kasneje so še ob začetku tega desetletja opažali redke posamezne primerke damjaka, predvsem ženskega spola. Zadnja damjakova košuta je bila opažena v letih 2011 do 2013 na območju Rute.
GOZDNI JEREB
je bil v LD Puščava prisoten že pred njeno ustanovitvijo. V celotnem lovišču je bil zastopan v precej velikem številu. Lovci z daljšim lovskim stažem se z nostalgijo spominjajo, kako so jih klicali na piščalko, narejeno iz mačjih kosti. Letni odstrel je v določenem obdobju znašal tudi med 20 in 30 gozdnih jerebov. Leta 1993 so gozdnega jereba z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst tudi uradno zaščitili. Danes je jereb v naših gozdovih le še redkost, ki ga lahko le slučajno opazimo na kakšnem skupnem lovu ali na posameznem lovu na zalaz.
DIVJI PETELIN
Največja gozdna kura pri nas, je vse od ustanovitve LD Puščava poseljeval del našega lovišča. Rastišča, v katerih se je zadrževal, so bila predvsem na območju revirja Rdeči breg, nekaj posameznih pa tudi na območju Recenjaka. Divji petelin je bil na območju Pohorja tudi lovna divjad. Zaradi vedno večjega hrupa in drugih motečih dejavnikov, ki vznemirjajo divjad v naših gozdovih, zaradi naraščanja števila malih plenilcev, zmanjševanja deleža starih raznodobnih gozdov ter še nekaterih drugih dejavnikov, se je prisotnost divjega petelina v naših gozdovih hitro zmanjševala. Že v 80. letih prejšnjega stoletja so ga zato na našem območju neuradno zaščitili. Prav tako kot gozdnega jereba ter ruševca pa so tudi divjega petelina leta 1993 uradno zaščitili z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst. Še zmeraj je nekaj članov naše LD, ki se spominjajo zanimivega lova – ”naskakovanja” v času rastitve na to, danes že zelo redko gozdno kuro. Še kasneje, po letu 1993, se je pojavljal na območju Rdečega brega, vse nekje do leta 1998. Danes divjega petelina na območju naše lovske družine ni več. Le redki primerki se še pojavljajo na višje ležečih predelih Pohorja.