ZGODBE IZ LOVA NA JELENE

Dedek Rajko me je učil, da moraš vsako novo lovsko trofejo pokazati solovcem. To ni samohvala ali nastopaštvo, je deljenje trenutka, zgodbe, ki dobi težo in pomen, če jo deliš s ljudmi , ki ti veliko pomenijo. Mi je med vrsticami dal vedeti. Lovec, ki skriva trofeje, ki svoja opažanja z lovskih pohodov drži zase in jih ne deli s solovci je prikrajšan za podoživljanje trenutkov, zgodb, ki živijo z nami.

Če ne greš na lov, nimaš zgodbe. In lovci jih imamo, zgodbe. Radi jih delimo. In ljudje z kančkom lovske žilice jim radi prisluhnejo. Med nami so mojstri pripovedovanja. To je dar , ki nasmeji omizje, zbuja začudenje, nejevero. Rad sem v družbi lovcev, ki delijo svoje zgodbe.

Različni smo lovci. Nekdo prisega na nočni lov lisic v snegu. Drugi spet opeva napetost čakanja divjih prašičev na krmišču. Moj prijatelj nadvse ceni lov na srnjaka, prsk ga čisto osvoji. S kakšnim zanosom govorijo lovci gamsarji o svojih lovih na gamse.

Meni je pa vedno nekje zadaj v mislih pritajen, tisti zlati letni čas, zgodnje jeseni, ko so dnevi še topli, svetloba polna dolgih senc. Jutra pa hladna , rosna, dišeča. Ko te na lovski stezi prvič zaščemi v nosu vonj rukajočega jelena. Lov na jelena. Jelenji ruk, kot klic globin gozda samega. Različni smo lovci.

Nekaj jih imam, zgodb, naj jih z vami poživim.

Simon Ferlinc ml.

TA PRAVI JELEN

Star družinski prijatelj Erih, si je pri svojih dobrih osmih križih zaželel lova na jelena. Takega »ta pravega«, je še dodal. Pri nas v domači lovski družini bo težko, sva zaključila z bratom Andrejem, vendar pa sva poznala rešitev – LPN Kompas in lovskega čuvaja Ernesta. Ko sem ga poklical, sva se hitro dogovorila in določila termin lova. Najbolje bo v ruku , septembra, smo se strinjali.

Dnevi so hitro minevali in prišel je september, čas, ki ga lovci na jelene tako zelo cenimo. Vreme je bilo stanovitno, sončni dnevi in hladna jutra.

V prvem poskusu je Eriha spremljal Andrej. Večer in jutro nista prinesla lovske sreče. Oba sta bila navdušena nad videno divjadjo in slišanim rukom, ki se je stopnjeval. Ernest je predlagal dan premora.

Naslednji dan sem bil na vrsti za spremljanje jaz. Stari lovec me je pričakal na mejnem prehodu v Sv. Juriju. Med potjo v Šalovce mi je orisal svojo povojno begunsko pot. Kot posestnik in po rodu Nemec, je moral zbežati pred komunisti. Njegovo posestvo je bilo nacionalizirano, zato si je v Avstriji, nedaleč od meje, ustvaril dom, družino in bil vseskozi lovec.

Z grenkobo je povedal, da je denacionalizacija popravila storjeno krivico. Njegove »goše« je dobil nazaj, a zanj pozno, prepozno, doda. Slovenščina mu je tekla počasi, pa vendar lepo in domače. Tudi moj dedek je tako izbiral in povezoval besede.

V Šalovce sva prispela ob dogovorjenem času. Ernest naju je že čakal v gostilni Pri Rudiju. Ernest je bil na trnih, mudilo se mu je. Neobičajno za njegovo mirno nrav. Na hitro se odžejamo in že gremo. »Puško imaš sabo?« še preveri če ubogam njegova navodila. Erih in Ernest se peljeta pred mano, jaz jima sledim. Peljemo proti Markovcem, pa desno proti Budincem. Zavijemo z glavne ceste in na grebenu med griči obstojimo. Pod cesto na njivi traktor žanje koruzo. Ernest pristopi k meni in pokaže: »Tu doli v robidi boš našel klop, tam čakaj, če pride pravi lahko streljaš. Počakaj, da pridem pote. Dober pogled.« »Kaj pa traktor?« še uspem vprašati.« »To ni nič!« zamahne z roko in že hiti naprej.

Avto pustim ob cesti, vzamem nahrbtnik, puško in poiščem klop. Bila je taka z naslonom za puško in z razgledom na travnik s starim sadovnjakom spodaj. Na levi se je bohotil širok pas jelševja, ki mu je sledila koruzna njiva s traktorjem.

Bilo je še zgodaj, jasen dan je šele prehajal v večer. Nikakor se nisem mogel sprostiti. Hrum traktorja je prihajal bliže in se oddaljeval. Ko sem že mislil , da je traktorist končal z delom sem spoznal, da je le menjal prikolico in spet od začetka. Upal sem, da ne bo nadaljeval v noč. Med premori hrupa se mi je dozdevalo, da daleč spodaj slišim ruk jelena.

Traktor je naposled le odpeljal. Po dolini, v katero je že lezel mrak se je končno razlegel mir in tišina. Nenadoma pa na levo, nedaleč od mene, v pasu jelševja zaruka jelen. Kar verjeti nisem mogel, saj se je malo prej nedaleč stran od tam obračal traktor.

Iz jelševja se previdno izluščita košuti in tele. Slišim, kako jelen z rogovjem mlati po grmovju, vendar ga še ne vidim. Stara košuta dviguje nos visoko v zrak in pogleduje proti meni. Pomakne se nekoliko niže in se naposled le pomiri. Mrak je hitro napredoval in moja napetost se je stopnjevala. Nenadoma pa ga le zagledam – jelena! Dolg trup, kratko in polno rogovje z dolgimi parožki. Najmanj dvanajsterak ga ocenim.

Držim ga v križu strelnega daljnogleda,ves napet in skozi glavo mi leti: »Naj streljam? Ne bi me stal preveč… Ernest je rekel, da lahko, če bo pravi. Ali je pravi? Star ni.«

Skoraj je že tema, odločiti se moram. Jelen stoji za robom travnika, polaga rogovje na hrbet in viha smrček. Skušnjava je velika.

Tedaj pa začutim rahel sunek v hrbet. Za menoj stoji Ernest. Kako je stari lisjak tako tiho prišel do mene? Stoji za mano in skozi daljnogled ocenjuje jelena. Naposled povesi pogled in zašepeta: »Dajva mu še kakšno leto.« Dajva mu jih- leta, mi odleže. Dajva mu jih, se v meni sprosti vsa lovska napetost. Kot nama v pozdrav, jelen z visoko dvignjeno glavo odkoraka za košuto.

Ko se vrneva do avta naju ob njem že čaka Erih. Nekam spokojen, miren se mi zdi. »Streljal sem jelena« pove, »ta pravega« še doda. »Pa ti?« me vpraša. »Ni bil ta pravi« odvrnem in mu čestitam lovski blagor. Po Erihovega jelena smo šli naslednje jutro, vmes pa doživeli večer poln lovskega veselja.

Erih je umrl, v meni pa ostaja živ spomin na tisti lov. Na strast in spokoj v starem lovcu. Na zadnjo veliko lovsko željo – upleniti pravega- zrelega jelena. Kako bolj polno je lahko življenje, če si lovec.

SKUPNI LOV

Leto se je bližalo koncu. Bil je še eden v vrsti hladnih prazničnih dni med božičem in novim letom. Sezona skupnih lovov je bila pri koncu, načrt odstrela pa skoraj izpolnjen. Po njem je imela naša lovska družina pravico do odstrela še enega jelena. »Lovi se je jelen, v starostni kategoriji od pet do devet let, a ne sme biti kronski« je poudaril lovovodja Erik. Ko je napovedal revir, v katerem bomo tistega dne lovili, smo vsi privzdignili glave. Vedeli smo namreč, da se prav tam, na tistih prisojnih legah zadržuje trop jelenov. Lovili bomo na Rdečem bregu. Pogon bo pognal od Radilune pod Celebrantom proti lovski koči. Tisto leto so se jeleni nenavadno hitro združili v zimski trop. Videna je bila skupina šestih jelenov, Lovro pa je trdil , da jih je skupaj tudi osem, ko se pridružita tropu »ta velika dva«.

Pred zaključkom zbora, ko smo že izžrebali stojišča in prejeli navodila o varni uporabi orožja, je lovovodja še posebej poudaril, da bo tistemu, ki upleni kronskega jelena odvzeta trofeja, prav tako bo predan v obravnavo sodniku za prekrške in disciplinski komisiji naše lovske družine.

Lovovodja nas je postavljal na stojišča po gozdni cesti proti domačiji Celebrant. Bilo nas je le osemnajst strelcev in štirje gonjači. Lovska vnema je v mrazu in prazničnih dneh precej splahnela. Prisotni smo bili na trnih, skrbelo nas je, ali se bo dalo jelena tako na hitro zagotovo oceniti in ali naj sploh streljamo? Odgovornost je bila velika.

Stojišča so bila daleč narazen, pa vendar so bili spretno pokriti vsi prehodi. V gozdu je zavladal mir, nato pa se je daleč nad Puščavo razlegel klic vodje gonjačev »hooo-op«. Pogon se je pričel.

Pred dnevi je naletelo za prst snega, ki se je po osojah je še vedno držal. Tla so bila zmrznjena, skorja listja na tleh pa privzdignjena od zmrzali, tako, da je vsak korak sprožil glasen resk.

Jelene smo zaslišali že na daleč. Trušč bežečih živali se mi je bližal, nato pa potihnil in se nadaljeval precej niže, proti strelcem pred mano. Strelu, ki je prelomil pričakovanje je sledila tišina. Napetost v meni popustila, hkrati pa so se mi začela postavljati vprašanja: »Kdo je streljal?« »Je jelen obležal?«

Zaslišim, kako Binek na sosednjem stojišču zakliče: »Srečko, a ga imaš?«

»Imam, leži!« se sliši odgovor.

»A je kronski?«

»Ne vem še, grem gledat!«

Uplenjeni jelen ni bil kronski. Skupaj smo jelena spravili na cesto in do lovske koče. Po pozdravu lovini smo uplenitelju čestitali za lovski blagor, ostali pa smo si ob sproščenem druženju zaželeli srečno novo leto.

HOJNICA

Nad Dravo, pri elektrarni Fala, leži visoko sredi gozdnega pobočja zaplata pašnika. Nad pašnikom pa hiša, ki se imenuje Štiblarjevo.

Zaraščeni robovi domačije nakazujejo, kje so bile nekoč ozke njivice, podložene s kamnitimi zidovi. Kupi kamenja, ki so ostali po krčenju zemlje se zlivajo z za vola z garo širokimi potmi, prebitimi skozi skalovje in spet podprtimi s kamnitimi zidovi. Stare hruške in par jablan. Vse to si spet jemlje gozd.

Kakšno garanje, kakšno neizmerno voljo imeti nekaj svojega, poskrbeti za svojo družino in biti na svojem, skrivajo vsi ti premetani kamni. Danes si kaj takšnega ne znamo več predstavljati.

V hiši z bornim vrtom je živela Hojnica – vsi smo jo poznali pod tem imenom. Ime ji je bilo Marija Hojnik. Od življenja zgrbljena in izžeta starka je živela je skupaj s sinom Francem.

Tisto leto sem imel pravico loviti jelena. Zahajal sem k Štiblarju, kjer je hruška pod hišo obilno rodila in trpko sadje je vabilo tudi jelenjad. V ruku se je od nekod priklatil jelen. Domneval sem, da pride iz Kobanske strani čez Dravo. Za seboj je puščal krepko sled, oguljeno grmovje in razkopane kaluže. Rukal je z gromkim glasom, a vedno se je prepuščal zavetju teme. Izzvati se ni pustil, na moj izziv je komaj odgovoril in se samozavestno prepustil varstvu košut. Po kakih dveh tednih lova ga še nisem videl.

Spet sem šel na lov. Zjutraj ob štirih sem se odpravil od doma, ob pol petih, še v trdi temi, sem bil že pri železniški čuvajnici nad elektrarno Fala. Vreme jasno in brez vetra. September se je iztekal.

Visoko zgoraj se je oglašal jelen, redko in lenobno. Očitno je bil sam s košutami.

Ob prvih znakih svitanja sem se odpravil na zalaz. Ni mi uspeval. Šum suhega listja, pok suhe vejice, trk čevlja ob kamen. Naj sem se še tako trudil, vedno sem pošiljal v jutranji mrak zvoke, ki so me naznanjali. Ko se mi je pogled za grebenom odprl pod pašnik, sem še za hip videl košuto s teletom , ki sta se umikala na varno. Malo naprej me je pričakala razkopana kaluža, široke sledi, odtis jelenjega trupa in veje rogovja. Naj grem za njim po stečini v skalovje in tisto nizko bukovje? Sem že prej poizkusil, pa sem samo pregnal in vznemiril divjad. Raje poskusim zvečer s čakanjem.

Odpravim se naprej, gor proti hiši. Povsod je vse prehojeno od jelenjadi, ki ima ponoči tod svoj mir.

Tuhtam kako mimo hiše, da ne vznemirim psa. Pes čuvaj, Nemški ovčar, nevajen obiskov, me je vedno glasno oblajal in se trgal na verigi. Če sem imel srečo, da je bil na verigi. Zato sem se hiši navadno izognil. Tokrat pa sem hotel mimo in naprej proti Lobniku. Tiho stopam čez dvorišče in ko že mislim, da sem mimo, za mano krik, da se ustavi kri v žilah. »Franc, Franc, vstani hitro, jager gre!« Se dere Hojnica iz hiše. Jaz obstojim in čakam, kaj bo. Na vrata prikolovrati Franc, od spanja ves zmršen in si zapenja pas. »Pridi, je treba pesa ustrelit. Sta se norla s kravo, pa ga je zrolala.« Začne pojasnjevati. »Mati vsako jutro čaka, kdaj bo kak jager prišel mimo« še pove. Odpelje me proti drvarnici. Starka stoji na vratih in mi nekaj kima. Ni mi še jasno, za kaj gre. V drvarnici je na žaganju ležal pes. Na hrbtu mu je manjkala za dlan velika zaplata dlake. Bil je hrom, komaj se je postavljal na prednje noge in milo cvilil. Očitno je imel zdrobljeno hrbtenico. »Treba ga je ustrelit, da se ne matra« pribije Franc. Strinjam se. Nenavadno nežno je grobi Franc dvignil ubogega psa in ga odnesel stran od hiše k stari tisi. S strelom presekam agonijo uboge živali.

Vrneva se k hiši. Tam naju čaka Hojnica. Hoče mi plačati, »za patron naj vzamem«, me sili. »Te pa vsaj šnops popij.« se mi hoče na nek način oddolžiti. Komaj jo pomirim, da je v redu in ni nič dolžna. Tako zelo ji je odleglo, da se pes le ne muči več.

Franca zanima zakaj ne ustrelim jelena. Da ne more spati, ko ruka okoli bajte, se pritožuje. Pa tako velike roge da ima. Skozi okno bi ga lahko. Kar razvname se. Ponoči naj pridem, zagotovo bo najin, bo z baterijo posvetil. Načrti so kar leteli iz njega.

Nejeverno me gleda, ko mu razložim, da je lov na jelenjad ponoči prepovedan. »Ja kdo bo pa vedel?« še kar ne neha. Ko mu pojasnim, da se sam držim pravil in bi bilo takšno ravnanje neetično, se mi skoraj prezirljivo nasmehne in ne reče nobene več.

Strel sem dopoldan javil gospodarju lovske družine. Da to ni delo lovcev me opozori, ko mu opišem jutranji dogodek. Naj drugič pokličejo veterinarja. Streljanje psov meče slabo luč na lovsko organizacijo, zaključi. Ne ugovarjam mu.

Tistega jelena nisem nikoli videl.

Hojnica je umrla. Franc pa še kar vztraja tam zgoraj.